V kreativni in marketinški industriji obstaja pravilo, ki ga na lastni koži prej ali slej spozna vsaka agencija. Najcenejša stranka bo vedno tvoja najdražja stranka. Morda se sliši kot paradoks, a psihologija posla je neizprosna. Naročnik, ki brez oklevanja plača pošteno ceno, plačuje rešitev in strokovnost. Zaveda se vrednosti, zaupa procesu in ekipi pusti delati.

Kdor pa v štartu izsiljuje popuste in znižuje ponudbo pod vsako mejo, ne išče partnerja, ampak nekoga, ki bo za drobiž izpolnjeval njegove kaprice. Ker ve, da je plačal malo, želi iz tega iztisniti absolutno vse.

Največja težava takšnih projektov je, da se nikoli ne držijo prvotnega dogovora. Taki naročniki si ves čas nekaj izmišljujejo. Danes bi imeli eno barvno shemo, jutri povsem nov koncept, popoldne pa se spomnijo še na pet novih idej, ki jih je treba vključiti “samo na hitro”. Namesto jasne vizije se projekt spremeni v neskončne kroge popravkov in prilagajanja malenkostim, ki na končni rezultat sploh nimajo vpliva. Ker niso investirali resnega denarja, nimajo nobenega občutka za čas in resurse, ki jih pri tem troši tvoja ekipa. Projekt, ki bi moral trajati dva tedna, se tako brezveze raztegne na tri mesece.

Ko se vsa ta neplačana dodatna ura in neskončno izmišljevanje preračunajo na končni znesek, ugotoviš, da projekt prinaša čisto izgubo. Poceni stranka ti ne ukrade le denarja, ampak tudi energijo, čas in fokus, ki bi jih lahko vložili v resne naročnike, ki vaše delo dejansko cenijo.

Cena v marketingu zato ni le številka na računu, ampak filter. Ko postaviš jasne meje in ne pristajaš na podcenjevanje, ne izgubljaš posla, ampak se preprosto izogneš projektom, ki te na koncu stanejo največ.